NEKAJ O MENI

Jaz sem Marko Drobne in sem Zagorjan. Rojen v poletnem času – 27. julija “davnega” leta 1976 v kraju na drugi strani hriba (Trbovlje). Svojo mladost sem preživel “na plati”, to je blokovsko naselje na Kidričevi – nad banko in bivšo pošto.

Osnovno šolo sem obiskoval na “Okrogarju”. Pot do šole je v tistem času vodila mimo “ajzenpona” oziroma rudnika Zagorje, danes je tam mini trgovski center. Na tiste stare čase te opomni stara “čuharca” in obnovljena “vašhava” oziroma po slovensko rudarska kopalnica.

Srednja elektro šola mi je bila še bližje, v današnji Srednji šoli Zagorje. Danes so morajo bodoči “zagurski” štromarji spet vozit čez hrib… Po končani šoli sem si rekel, da se je treba sam preživljat in začel delat kot monter elektro inštalacij. Po nekaj mesecih dela sem dobil poziv, da je treba služit domovini in tako sem 7 mesecev preživel kot vezist v vojašnici Ivana Cankarja na Vrhniki. Ko sem svoje “odslužil”, sem se vrnil nazaj na inštalacije. A ne za dolgo… “Dost je blo” dela na črno.

Svojo prvo uradno službo sem dobil v trgovini in servisu Zalokar v Trbovljah, kjer sem delal kot serviser, kasneje tudi kot prodajalec, nabavni, prevzemni,… Zaradi službe sem tudi zapustil Zagorje in se preselil čez hrib na Terezijo. Po cca 5. letih je prišla prva menjava službe. Svojo delovno kariero sem začel v podjetju Tevel, najprej kot operativni vodja proizvodnje, nato kot samostojni serviser sistemov za detekcijo plinov in hlapov. Tu nisem le spoznal ljudi in videl kraje, ki jih verjetno drugače ne bi nikoli, tu sem spoznal tudi svojo ženo Natašo. Ker je stanovanje na Tereziji postalo neprimerno, predvsem pa odročno, sem se preselil v hribe, v Brezje, k svoji bodoči ženi.

Po skoraj desetih letih pri Tevelu je prišel čas za spremembe. Po prejeti ponudbi sem svoje delovno okolje preselil v Mengeš, v farmacijo Lek, kjer delam kot mehatronik še danes.

Ljubezen je pa tudi naredila svoje, leta 2013 sva z Natašo dobila največje bogastvo, ki ga lahko človek dobi – rodila se nama je hčerka Maša.

Želja po samostojnosti pa je zopet naredila svoje… Spet čez hrib…

Ker smo bili sedaj družina, je bilo treba vse narediti tudi uradno, treba se je “blo ožent”… 20. septembra 2014 smo tako postali tudi uradno družina, “požegnana tudi pred bogom” seveda…

A nekaj je še vedno manjkalo. “Zagurjan”, ki živi “u Trbovlih”… In je bilo spet pakiranje… Nazaj v Zagorsko dolino…