Čemšeniški in izlaški župnik Janez Mihelčič že več let v poletnih mesecih obiskuje minoritski samostan sv. Fračiška v Piranu. Tradicijo dopustovanja, kamor vedno povabi župnijske sodelavce, animatorje, ministrante, pevce, … je prenesel tudi v obe sedanji župniji, izlaško in čemšeniško. Tudi letos, ko so razmere to dopuščale, je v Piranu dopustovalo in se duhovno okrepilo pribljižno 30 mladih iz obeh župnij (število udeležencev je nihalo zaradi osebnih družinskih dopustov). Letos sva se jim za nekaj časa prvič pridružila tudi z Mašo. Jaz za dve noči, Maša za malo dlje…

Potek počitniškega dne v minoritskem samostanu

Vstajanje je okoli 7:20, kjer se pospravijo postelje in uredijo sobe. Sledi jutranje razgibavanje do 8:00, ko je na vrsti zajtrk. Po zajtrku sledijo priprave in odhod na plažo v Piranu.

Sledita kosilo ob 13:00 in popoldanski počitek. Vsak dan ob 15:00 je v cerkvi sv. Frančiška sveta maša. Po maši so na vrsti ponovno priprave in odhod na plažo. Naj omenim, da je odhod na plažo obvezen s plastenko vode, ki se jo mora obvezno popiti. Če se župnika ne uboga, sledijo… sklece! No, v času mojega dopustovanja izvedba kazni nikoli ni bila potrebna, saj so mladi vestno ubogali in spoštovali navodila župnika. Pohvalno!

fbt

Po popoldanskem kopanju sledi še večerja. Pri vseh obrokih je potrebno posebej omeniti dve stvari: za pripravo miz, pogrinjkov, pomoč v kuhinji, čiščenju in pomivanju, … redno skrbijo mladi, ki so razdeljeni v skupine za “dežurne”. Dva od dežurnih tudi opravita pred in po jedi molitev in zahvalo. Druga stvar pa je seveda izvrstna kuharica Urša, ki resnično razvaja udeležence s svojimi kuharskimi mojstrovinami. No, je pa treba seveda tudi pohvaliti mlade peke palačink, ki so spekli ogromno odličnih palačink.

Po večerji sledi večerni program, ki je lahko v obliki sprehoda in spoznavanja Pirana, športne igre na igrišču, animatorske igre, …

Ste vedeli, da se v župniji Piran nahaja skupaj 8 cerkva, krstilnica in pokopališka kapela?

Največja med vsemi cerkvami je seveda župnijska cerkev sv. Jurija (vemo kje se nahaja tudi pri nas cerkev sv.Jurija? Seveda, na Izlakah.), poleg cerkve se nahaja še krstilnica sv. Janeza Krstnika in znametniki zvonik, ki skupaj z nadangelom Mihaelom na vrtljivi podlagi, ki kaže smer vetra, meri 46,45 metrov. Po mestu Piran pa najdemo še cerkve Marije Snežne, Marije Tolažnice, Marije Zdravja, sv. Petra, sv. Roka, sv. Štefana in seveda sv. Frančiška, ki se nahaja v sklopu minoritskega samostana. Poleg vseh cerkva pa imajo v Piranu še pokopališko kapelo sv. Mohorja in Fortunata. Več o samem mestu Piran si lahko preberete v prispevku o Piranu iz leta 2019.

O minoritih in minoritskem samostanu

Manjši bratje so prišli v Piran zagotovo že pred samim začetkom gradnje cerkve in samostana leta 1301. Naselili so se ob pokopališki cerkvi sv. Katarine Aleksandrijske zunaj mestnega obzidja. Ob cerkvici so zgradili prvoten samostan, o čemer pričajo gotski in renesančni fragmenti v ostenju vzhodnega dela samostanskega kompleksa. Del starega samostana je bila tudi cerkvica sv. Janeza (sedanja pinakoteka – pinacotheca minorum), z ohranjenima gotskima biforama, in refektorij s fragmenti freske in gotsko nišo. Skromnejši gotski križni hodnik z lesenim nadstreškom je bil zamenjan z zgodnjebaročnim.

Ob prenovi in dograditvi križnega hodnika so nad oboki zgradili nove prostore. Prvo poročilo o delu v križnem hodniku je iz leta 1676, ko so začeli s popravilom tlaka. Leta 1694 je bil postavljen monumentalni vhod v križni hodnik. Sedanjo podobo je samostanski kompleks dobil v začetku 18. stoletja (Giovanni Sartori), ko je bil obnovljen tudi zvonik. Zaradi dotrajanosti starega zbiralnika za vodo pod atrijem križnega hodnika so v letih 1745–1756 uredili nov zbiralnik, ki je bil ponovno obnovljen leta 1903.

V samostanski pinakoteki so shranjena dragocena likovna dela mojstra Gregoria Lazzarinija (Samaritanka, Sv. Hieronim, Sv. Magdalena, Sv. Peter, Sv. Pavel) in drugih beneških slikarjev (Čudež sv. Frančiška) in gotski kamniti fragmenti. V refektoriju je shranjeno še nekaj slik beneške šole: portreti minoritskih papežev in Zadnja večerja. Tudi v drugih prostorih samostana so kakovostna likovna dela iz 17. in 18. stoletja, pa tudi novejša.

Pomembna je tudi samostanska knjižnica, ki hrani nekaj inkunabul, predvsem pa številne knjige iz obdobja med 17. in 19. stoletjem. V arhivu samostana je shranjeno gradivo od 16. stoletja dalje. Samostan je bil tako v preteklosti kot tudi danes stičišče duhovnega in kulturnega življenja redovnikov in meščanov ter zatočišče bratovščin in Frančiškove družine (ta deluje še danes).

V samostanu in ob njem so se skozi stoletja odvijale raznolike dejavnosti. Bratje so poučevali v samostanski šoli, namenjeni predvsem kandidatom za redovniški stan, pomagali pa so poučevati tudi v bližnji okolici. Med znanimi gojenci je bil tudi Tartini, ki je osnovno glasbeno izobrazbo pridobil v samostanu. Iz piranskega samostana izhajata dva škofa, 12 provincialov ter odlični pridigarji in znanstveniki, med njimi tudi p. Traversari, eden najbolj učenih teologov 15. stoletja.

Bratje minoriti so svoje poslanstvo opravljali vse do leta 1954, ko so bili iz samostana izgnani. Zgradba je bila nacionalizirana in je gostila dom za upokojence, medicinsko šolo in mestni arhiv. Po denacionalizaciji leta 1997 so bratje minoriti takoj začeli z vsestransko obnovo. V križnem hodniku pogosto prirejajo koncerte in druge kulturne dogodke.