KOČA PRI ČAROVNICI

Koča pri čarovnici

Kilometer naprej od samostana Olimje se v gozdu skriva Dežela pravljic in domišljije, kjer mali in veliki obiskovalci vstopijo v svet pravljic in ponovno spoznajo Kekca, Bedanca, Krjavlja, Sneguljčico, Rdečo kapico in druge pravljične like …

Dobrodošlico vam bo izrekel palček na balkonu in vas povabil v Deželo. Po poti skozi gozd boste srečali čarovnice ter like iz slovenske in tuje književnosti. Butalskemu županu boste lahko pomagali iskati Cefizlja, saj se butalskemu policaju vztrajno izmika. Videli boste vseh sedem palčkov iz pravljice o Sneguljčici, tudi Fič Firiča, ki raje dreza luno, kot dela v rudniku. Spomnili se boste pravljice o Zvezdici Zaspanki in kometu Repatcu. Pohiteli boste mimo čarovnice Čiri Bure, ki je že zakurila v peči, in se po prstih splazili mimo Bedanca. Imel je izdatno kosilo, zato sedaj spi in tako smrči, da se ga sliši po celi dolini. Poskusili boste lahko tudi odpihniti zmaja, ki nagaja Žogici Nogici. Kuhar v Krčmi Ga-Ga vam bo skuhal dnevno specialiteto, zelje s krompirjem, vse skupaj pa boste lahko poplaknili s kozarčkom hladne vode izpod skalce.

Kratka zgodovina Dežele pravljic in domišljije

Pred leti zapisal JOŽE BRILEJ (1924 – 2015), avtor Dežele pravljic in domišljije – KOČE PRI ČAROVNICI.

Leta 1955 sem prišel iz Radeč v Podčetrtek. Bil sem ravnatelj v Osnovni šoli Podčetrtek in predmetni učitelj (fizika, tehnični pouk). Od leta 1981 sem v pokoju.

Leta 1967 sem dobil Žagarjevo nagrado (najvišje priznanje pedagoškemu delavcu v Sloveniji). S tem denarjem sem v tem čudovitem okolju pod Olimsko goro zgradil skromno kočico (vikendico), ki smo jo imenovali “KOČA TONČKA”, v spomin na mojo pokojno mamo. Mnogo smo naredili sami: moja žena Vida ter hčerki Dušica in Mojca.

Tu je “raj” na zemlji: čudovito naravno okolje, voda, bogat rastlinski in živalski svet, čist zrak. Tu nabiramo gozdne sadeže (gobe, maline, jagode) in zdravilna zelišča. Tu sproščam svojo domišljijo, včasih se fizično utrudim, a se duševno spočijem.

V Podčetrtku sem moral trdo delati (šola, Turistično društvo, …). Pomagal sem vleči Podčetrtek in okolico v lepši jutri.

Leta 1963 je v Podčetrtku nastala popolna osnovna šola, prej je bila le šola s štirimi kombiniranimi oddelki. Leta 1972 smo zgradili moderno šolsko poslopje, leta 1976 telovadnico in prostore za šolski vrtec. Šola je bila znana po tedanji Jugoslaviji kot eksperimentalna šola (podčrtani vzgojni smotri, usmerjanje v poklice, interesne dejavnosti).

Bil sem med ustanovitelji ATOMSKIH TOPLIC. Naše zdravilišče ni nastalo samo. Člani Turističnega društva Podčetrtek smo s predsednikom, gospodom Francijem Renierjem, borili 20 let. Trud ni bil zaman.

Sem sem prihajal polnit svoj “akumulator”, da sem lahko v dolini uspešno delal. Nastajala je “DEŽELA PRAVLJIC IN DOMIŠLJIJE”.

ZAKAJ ČAROVNICA?

Pokojna Hrovatičeva teta iz Zaborovca je rekla, da k studenčku “Mrzleku” prihajajo čarovnice. To je bila inspiracija (navdih, ideja).

Zakaj poskušam s svojimi vnuki vse to vklopiti v turistično ponudbo? Preprosto zato, ker ni bilo več miru. Tako je bilo: tu je bil “božji mir”, dokler ljudje iz doline niso zvedeli za čarovnico in vse to (za nekatere “traparije”). Začeli so prihajati sem. Tu so se ustavljali in neprestano smo poslušali njihove želje: “Lahko malo pogledamo?”

Bili sta dve možnosti: ali podreti vse, kar je bilo zanimivega, ali ljudem omogočiti ogled. Odločili smo se za drugo: PRISPEVATI K RAZVOJU TURIZMA V NAŠI DOLINI OB SOTLI.

Nadaljujemo z izgradnjo DEŽELE PRAVLJIC IN DOMIŠLJIJE.

TO JE TO!

Hvala, ker ste prebrali. Imejte se lepo!

Lepo vas pozdravlja Jože (tisti, ki si je to izmislil).

Učna ura geografije

Avtor Dežele pravljic in domišljije, Jože Brilej, je z ženo Vido veliko potoval po svetu. Z vsakega potovanja sta se vrnila s spominki, lutko v narodni noši, kakšen molek, originalni spominek. Teh spominkov se je skozi leta nabralo ogromno, toliko, da jih doma ni imel več prostora zlagati. Zato se je odločil v Deželi urediti Galerijo spominkov in si jo zamislil kot učno uro geografije. Šolarji lahko s pomočjo učiteljev ali staršev v galeriji spoznavajo različne narodne noše, opazujejo razlike v verskih spominkih, spoznavajo države sveta in še mnogo več.

Galerijo spominkov je razširil še z zbirko kamnov, ki jih je zbral na svojih potovanjih. Takoj, ko je stopil iz avtobusa, je začel iskati primeren kamenček. Rad se je pohecal, da mu je na obali Severnega morja pomagal cel avtobus popotnikov, da so končno našli en kamenček med samo mivko.

Ko sta bila še v službi, sta potovala po Evropi. Vsako leto sta izbrala drugo državo, potovala pa sta večinoma poleti, ko je kot ravnatelj šole imel nekaj več dopusta. Spala sta po študentskih in dijaških domovih, ki so bili takrat prazni in so jih oddajali za popotnike. Tako sta “prevandrala” staro celino počez in povprek.

Kasneje, v pokoju, sta si zadala cilj obiskati države zunaj Evrope. Vsake dve ali tri leta sta prihranila toliko, da sta lahko obiskala Egipt, Kitajsko, Ameriko in Kanado.

Njegova največja želja je bila obiskati še kakšno državo na južni polobli, najraje je omenjal Avstralijo. A pri starosti čez 80 let to ni bilo več izvedljivo. Zadovoljil se je s tem, da je v mislih še mnogokrat obnovil vsa svoja vandranja.

Učna ura zgodovine

Kako sta živela dedek in babica?

V Deželi pravljic in domišljije boste poleg pravljic lahko videli tudi prikaz življenja pred 100 in več leti. V tistih časih so bile velike družine, otrok je bilo veliko, tudi 10 in več. Družina Korenčkovi izpod Olimske gore je štela 15 članov.

Na sprehodu skozi gozd boste spoznali nekaj članov družine Korenčkovi. Tonač žaga drva, stric Pepi pripravlja kopo, teta nabira suhljad …

V koči so uredili muzej “Kako sta živela dedek in babica?”. Tako kot nekoč prave kmečke hiše, ima tudi ta samo eno sobo. V tej sobi so se zbrali člani družine zvečer, ko so zunaj opravili vse kar je bilo potrebno. Cel dan so trdo delali v vinogradu, na njivi, na travnikih, zvečer pa so se lahko malo sprostili in spočili. Vendar so morali tudi v hiši še veliko postoriti …

Kako do Dežele pravljic in domišljije?

Nahajajo se 5 km iz centra Podčetrtka oz. 1 km od samostana Olimje. Cesta se od samostana nadaljuje v hrib in v gozd in je ves čas asfaltirana. Pri vhodu v Deželo je velik parkirni prostor, primeren tudi za avtobuse.